Spoštovovani kolegi in kolegice sindikalisti, ter vsa druga zainteresirana javnost!
Dolgo časa smo razmišljali ali bi se sindikati sploh morali odzvati na to, če lahko rečem grško tragedijo, ki se ji reče stalna pripravljenost na fakultetah in Univerzah. Menim, da je celotna zadeva še najbolj moralno in etično sporna, pa seveda tudi in predvsem pravno. Zato mogoče ni bilo na mestu, da se v prvi vrsti sploh odzivamo. Vendar po vseh podatkih, informacijah in izjavah, ki so tako danes, kot v zadnji dneh prišle na plano, menimo, da je skoraj nujno, da tudi mi povemo svoje mnenje.
V UKCL so sestre, zdravniki, nemedicinski kader in vsi ostali, tisti, ki noč in dan skrbijo za vse, ki potrebujejo njihovo pomoč, ki nesebično puščajo svoje otroke doma in v varstvu, ki se odrekajo svojim prostim dnem, da so v stalni pripravljenosti, da ko jih resnično in nujno potrebujemo, se v roku ene ure odzovejo in pridejo na svoje delovišče, kjer opravijo vse kar se od njih zahteva, in verjemite nam, nihče od njih ni dobil 700 EUR na mesec za stalno pripravljenost. Resnično nam ne preostane drugega kot da se vprašamo v kakšni državi pravzaprav živimo? Kako lahko minister, ki od 160.000 javnih uslužbencev pričakuje varčevanje in stiskanje pasu, predlaga, da se moramo zadovoljiti z manj, ker je njim enostavno zmanjkalo 1 mio. EUR za uskladitev določenih delovnih mest z Aneksom št. 1, in smo morali sindikati pač sprejeti kot bi rekli naši južni sosedi: “bolje išta nego ništa” gnil kompromis, ter se tako zadovoljiti z drobtinami? Kako lahko pričakuje, da bomo vse to pogoltnili, medtem ko si je elita izplačevala bajne vsote denarja za nekaj do česar sploh niso upravičeni. V luči vsega kar se dogaja, resnično menimo, da se bomo ob začetku novega kroga pogajanj o odpravi anomalij v plačnem sistemu, morali malo bolj ostro pogovarjati in pogajati.
Za primer, srednje medicinske sestre, ki so dejansko opravljale delo diplomiranih medicinskih sester, morajo sedaj vračati svoje prigarane plače in so tožene s strani UKCL, zaradi domnevno preveč izplačanih plač, medtem ko so naši vrli dekani in vodstveni kadri dobili nezakonito pridobljena sredstva iz naslova stalne pripravljenosti ter sedaj na račun teh sester izkoriščajo 3. a člen ZSPJS, da jim ne bo potrebno vračati vsega kar so prejeli. S tem, da smo se mi kot navedeno, v pogajanjih morali sprijazniti z drobtinami in moramo dejstvo, da so srednje medicinske sestre dejansko opravljale dela in naloge DMS in da jim ni potrebno vračati plač, dokazovati na sodišču.
Dekanja Ekonomske Fakultete pravi, da bo iskala pravico na sodišču in bo poskusila z Ustavnim sporom, saj želi zaviti v celofan dejstvo, da so se vsi, ki so si stalno priravljenost izplačevali in odrejali, zavedali da je njihovo početje nezakonito, pa vendar so to naredili, ker ni 100% da je to kar so počeli nezakonito in da so imeli preveč dela, zato so s stalno pripravljenostjo “nagradili” svoj vodstveni kader – (ja resnično mora biti hudo ko te ob tretji uri zjutraj zbudi telefonski klic, ki ti sporoči, da moraš nujno v službo, saj je en izmed nesrečnih študentov pozabil kaj so se dopoldan učili na fakulteti in bi rad obnovil znanje, seveda pri Dekanu fakultete osebno. No če bi ta nesrečni študent resnično obstajal in bi po spletu nesrečnih naključij pristal v UKCL, bi dejansko morali nekoga od zaposlenih v UKCL poklicati iz stalne prirpavljenosti, da se oglasi na svojem delovišču, ker je potrebno študentu rešiti življenje!)
No pa šalo na stran, dejstvo je, da so vsi Javni uslužbenci, ki diplomirajo na kakšni od teh vrlih univerz ali katerikoli drugi in opravljajo po diplomi enako delo, kot pred pridobitvijo izobrazbe so za trud in željo po kariernem razvoju “nagrajeni” z izgubo vseh napredovanj (npr. srednja medicinska sestra diplomira in postane diplomirana medicinska sestra in dela na istem oddelku z istimi nalogami in izgubi vsa napredovanja!), sedaj mi pa Vi odgovorite, katera od teh dveh zadev je za sodni spor?
Resnično je to vse kar sem napisal mišljeno dobronamerno in samo kot spodbuda nam vsem sindikalistom, da smo v prihajajočih pogajanjih bolj ostri, bolj načelni in predvsem zahtevamo pojasnila finančnega ministra Dušana Mramorja. Prav tako menimo, da nas bo sedaj javnost bolje razumela in nas podprla v naših prizadevanjih za boljši jutri za vse Javne uslužbence, saj je dvoličnost Vlade RS neizmerna, predvsem ko se gre za kupovanje protokolarnih vozil, medtem ko se naši policisti vozijo v milo rečeno kripah, ko se gre za zahteve po varčevanju, medtem ko se je na določenih fakultetaih izplačalo skoraj milijon EUR za fiktivno stalno pripravljenost, ko vračamo sosednjim državam dolg, medtem ko za spoštovanje podpisanih dogovorov in stavkovnih sporazumov ni sredstev, pa še bi lahko naštevali!
Zato za ta pojasnila, danes javno prosimo obe vodji pogajalskih skupin, da poskrbita, da bo to eno izmed prvih vprašanj, ki bodo odprta na prihajajočih pogajanjih. Dokler pa ne dobimo konkretnega odgovora, ne bomo odnehali.
Lep sindikalni pozdrav,
Vladimir Lazić, Tajnik Sindikata KC