Poslanica ob 1. Maju
Spoštovani delavci, delavke, zaposleni, nezaposleni, mladi in starejši, ter vsi ostali,
Jutri bo 1. maj, praznik dela. Mnogokrat se sprašujemo ali je sploh ostalo še karkoli vredno praznovati, ali ni mar danes toliko kršitev pravic delavcev in delavk, da bi se rajši skrili in se nikoli več ne prikazali. Mogoče se nam v mislih sprehaja ideja o tem kako je ta praznik le še en dan, ko prazne besede politikov in funkcionarjev postanejo stalnica in obljube o boljšem jutri se ponavljajo kot stara plošča na radiu. Ko nam vsiljujejo ideje o tem, kako je treba ta praznik praznovati in se udeležiti prireditev, mi pa zgolj razmišljamo o tem, kako bomo preživeli mesec.
Naj Vam povem, da so takšne črne misli lahko razumljive, da so mogoče celo do neke mere sprejemljive, pa vendar dovolite mi, da Vam predstavim svoje videnje zakaj temu ni tako, zakaj so vse te črne besede, črne misli in negativizem odveč, zakaj so takšne ideje škodljive tako Vam, kot Vašim najbližjim.
Nekaj dni nazaj smo praznovali še en pomemben praznik, 27.4. Dan upora proti okupatorju. Ali si lahko kdorkoli od nas predvsem mladih predstavlja, kaj so takrat doživljali naši predniki, naši starši, stari starši. Kaj mislite, da bi se zgodilo, če bi oni obupali in se predali črnim mislim, kje bi danes bila Slovenija in kje bi bili mi? Enostavno se ne smemo prepustiti populizmu in zavajanju, sramotenju in poniževanju jutrišnjega praznika. Nikoli in nikdar ne smemo pozabiti, da so pravice, ki jih imamo danes bile težko priborjene in prigarane. Nikoli in nikdar ne smemo pozabiti, da so to dosegli sindikati, ki smo še dandanes prvi v obrambi pravic delavcev. Predvsem pa nikoli in nikdar ne smemo pozabiti, da smo delavci tisti, katerih praznik je danes. Praznik, ki pomeni nekaj več kot zgolj kres in druženje, pomeni biti delavec, biti nekdo, ki s svojimi rokami, znanjem ali drugimi sposobnostmi doseže to, da čez mesec spravi svojo družino. Sicer že slišim v ozadju nekoga, ki to bere in si misli pa kaj ta ve in govori neumnosti, saj danes ne moreš spraviti družino skozi mesec s to mizerijo, ki jo prejmeš na koncu meseca. Seveda se lahko strinjam, da so plače prenizke in da so potrebne izboljšanja, seveda ne govorim o tem, kako je vse lepo in prav. Marsikdo izmed nas izhaja iz delavskih družin in ve kaj pomeni prebijati se iz meseca v mesec, tudi moja starša sta bila tesar in strežnica in to lahko danes, jutri in kadarkoli s ponosom povem. Nič ni narobe s tem, če si delavec in nič ni narobe s tem, da si želiš boljše pogoje dela in dobro plačilo. Moramo pa biti pošteni sami do sebe in si priznati, da velik del odgovornosti za to nosimo sami! Danes lahko le še slišimo, kako sindikati niso nič naredili, kako so nesposobni, kako smo prodane duše itd. Seveda je danes mnogo težje kaj doseči, saj so se te pravice, ki jih danes imamo za samoumevne, priborile zaradi zaposlenih, ki so bili del sindikatov in so bila članstva v sindikatu stalnica. Danes so na žalost le redki pripravljeni javno priznati, da so člani sindikata, kot da bi to bila kakšna sramota, hkrati pa so najbolj zgovorni tisti, ki člani sindikatov pravzaprav niso!
Dejstvo je, kdorkoli si želi spremembe, se mora za njo potruditi, tako kot so se vsi tisti, zaradi katerih danes imamo svojo državo in svoj jezik, tako kot so se naši starši in njihovi starši, da smo danes tu kjer smo in tako kot sta se moj tesar in moja strežnica potrudila, da Vam danes lahko pišem s položaja predsednika največjega zavodskega sindikata v Republiki Sloveniji!
Za konec naj dodam le še to, da si ne dopustimo pasti v mline populizma in natolcevanj o zastarelih aparatih, ki se imenujejo sindikati. Zapomnite si, da tistega dne ko bodo sindikati združevali vse zaposlene, tistega dne bomo imeli vse pravice, ki si jih lahko zamislimo in zato živel 1. maj, praznik dela!
Z iskrenimi čestitkami in željo po boljšem jutri Vas vse prav lepo pozdravljam,
Vladimir Lazić
Predsednik, Sindikat KC
POSLANICA PDF